5. april 2015

Pravijo, da kdor čaka, dočaka. In dobil sem že ogromno vprašanj, kdaj bom zopet kaj novega napisal. Ko pa ti piše prijateljica iz Kanade, ki tam trenutno nenormalno uživa, veš, da je čas, da zopet kaj napišeš. Ker je danes ravno Velika noč, vam prvo vsem želim vesele praznike. Sam žal ne občutim nobenega prazničnega vzdušja in ga res pogrešam. Danes mineva natanko en mesec odkar sem se odpravil od doma. No pa vrnimo se k mojim dogodivščinam, saj vas konec koncev to najbolj zanima. V tem času odkar sem na zadnje pisal, se je zgodilo že ogromno stvari, tako dobrih kot slabih. Pojdimo kar po vrsti.

19. marca sem prvič jedel v gostilni izven campusa. S tremi korejskimi prijatelji smo odšli v eno malo boljšo restavracijo. Naročili smo 4 različne jedi in 2 piva. Vsak od nas je plačal okoli 4 €. Hrana pa je bila več kot odlična. A najbolj sem ponosen na to, da sem celotno kosilo pojedel s palčkami. :-) Druga mi tako ni ostalo, saj navadnega pribora seveda nimajo.

 Na drugi strani mize lahko vidite čajnik, kjer pa je samo vroča voda

 V veliki skledi na sredini je krompir, levo od njega hudo dober piščanec, desno pa odlična zelenjava

Zanimivo je, da pred jedjo dobiš za piti vročo vodo. Ja prav ste prebrali, tisto kar mi uporabljamo za pripravo čaja, kave, juhe itd. ti tukaj ponudijo za nekakšen aperitiv. A še niso slišali za Jagermeister? Vročo vodo naj bi pili zato, ker je hrana precej mastna in naj bi to topilo maščobe. Samo jaz mislim, da jih Jagermeister prav tako dobro topi, hkrati pa vsebuje še več kot 50 zelišč, torej je tudi bolj zdrav in dober. Ko so me prijatelji vprašali kaj si želim jesti, sem seveda prvo rekel, da si želim krompir. Ampak Kitajci ne bi bili Kitajci, če ne bi znali uničiti tudi tako dobro stvar, kot je krompir. Kot je večina hrane tukaj pikantne, je takšen bil tudi krompir. Vanj dajo ogromno česna in drugih začimb, tako da krompir komaj kaj okusiš. Samo je želja po krompirju bila tako velika, da sem seveda vsega pojedel.

Isti dan zvečer me je prijateljica Marta vprašala, če se ji želim pridružiti na pijači z njenimi prijatelji. Seveda, da sem takoj bil za stvar. Prvo sem mislil, da bomo odšli v kakšen lokal tukaj blizu campusa, a smo se z avtobusom odpeljali v predel imenovan Wudaokou. To je predel, ki je med tujci zelo popularen, saj je poln klubov in kamor ne zahaja toliko Kitajcev. Vsak četrtek je tukaj »Ladies night«, kar pomeni, da v vsakem klubu ženske dobijo kupončke za brezplačno pijačo. Dobijo najmanj 2 kupončka, v nekaterih klubih pa tudi po 5. Imeli smo srečo, da je bilo z nami dovolj punc, tako da smo fantje pili na »njihov račun«. Ko nam je zmanjkalo kupončkov, smo enostavno šli v drug klub. Tako smo se lahko brezplačno napili. :-)

 Jaz in Marta

 Kitajska, Italija, Madžarska, Grčija

 Levo sta dve Kitajki, ki sta bili čisto navdušeni, ker sta se lahko družili z belci

Naslednji dan sem odšel v trgovino kjer je nastal naslednji posnetek:

Tako zgleda prečkanje ceste v Pekingu. Čeprav me je pri moji zeleni luči skoraj zbil avto, je bilo to eno bolj mirnih prečkanj. Lahko tudi slišite koliko vozniki trobijo. Tega res ne razumem, saj trobijo toliko, da bolj izstopaš, če ne trobiš. Na koncu tak nihče ne ve kdo komu trobi in se sploh nihče ne ozira na to.

Tako pa krpajo ceste v našem camposu

 

Vikende skušam tukaj izkoristiti za izlete po mestu. Tako me je moj kitajski prijatelj Future z njegovo sošolko Lulu odpeljal na ogled dveh najbolj slavnih univerz v Pekingu in večjega parka v bližini le teh. Pridružila se nam je tudi moja nova prijateljica Jasmine, ki prihaja iz Amerike.

Tako široke so nekatere ceste v mestu:

Ker je pot z javnim prevozom do univerz trajala kar nekaj časa, smo se odločili, da gremo pred ogledom nekaj pojesti. Jasmine je predlagala »hot pot«. Seveda nisem imel pojma kaj je to, a sem vedno za kaj novega. Kmalu smo našli restavracijo, kjer imajo izključno samo hot pot.

Kot ste ugotovili, »hot pot« pomeni vroč lonec. In kot vidite je že restavracija sama nekaj posebnega. Tukaj ni navadnih miz ampak ogromen šank na katerem so električni grelniki in lonci. Kmalu mi je bilo jasno, da bom tokrat sam kuhal svoje kosilo. Vsak si izbere juho v kateri bo kuhal, zelenjavo, meso in ostale stvari.

Jaz sem si izbral varianto, ki že v kompletu vsebuje praktično vse. Desno zgoraj vidite rezine mesa, ki je podoben pršutu, a so to rezine surovega mesa jagenjčka. Na levem pladnju je ogromno zelenjave in riževih rezancev, za posodo pa vidite špagete. Vse te sestavine si potem po svoji želji kuhaš sam. Zraven dobiš še tudi nekakšne omake. Izbral sem si najdražjo jed na meniju in spil eno pivo ter plačal majn kot 8 €. Verjetno je tako poceni zato, ker jim ni potrebno plačati kuharja, pa še pritožb nad hrano praktično ne morajo dobiti, saj si si sam kriv, če si kaj ne pripraviš dobro. Na srečo sem tokrat bil dober »sam svoj kuhar«, tako da sem iz restavracije, poleg nove izkušnje, odnesel tudi poln trebuh.

Nato smo se odpravili proti prvi univerzi, ki je najbolj priznana v Pekingu, če ne celo v celotni državi. Verjetno je tudi ena najlepših univerz. Na spodnji sliki pa si lahko nad vhodom preberete naziv univerze. :-)

Jaz in Jasmine

 

Univerza je polna starih stavb in čudovite narave z jezeri, potoki in parki. Več pa si poglejte na slikah.

 Panorama

 Naš vodič Future

 Ne pozabimo, da smo še vedno na Kitajskem, tako da mrtva riba ni nič posebnega

 

 Star vodni stolp

 Nov in moderen del univerze

Za tem smo se odpravili proti Univerzi Peking.

Vhod v enega od hotelov

Presenečen sem že bil pri vhodu v univerzo, saj je bila tam ogromna gneča ljudi, ki je želela vstopiti, a jim varnostniki niso pustili. So pa res čudni, pri nas se vsi poskušamo na široko izogniti šoli, oni pa vsi rinejo tja. Na srečo naša študentska izkaznica odpira mnoga vrata in tako so nas tudi tukaj spustili notri mimo vse tiste množice. Ko pa smo vstopili, sem se začel spraševati, zakaj za vraga so vsi želeli notri, saj univerza sama sploh ni lepa. Ravno nasprotno. Skozi teče en potok, ki pa je tako umazan, da se ti skoraj obrne želodec. Kamorkoli si pogledal, so bila parkirana kolesa. Drugače pa je ta univerza zelo priljubljena med fanti, saj slovi po tehnologiji. Se mi je pa tukaj prvič zgodilo, da se je nekdo želel slikati z mano, ker sem belec. Z Jasmine sva tam zelo izstopala in nekdo naju je prvo slikal od daleč nato pa naju je le prosil, če bi se slikala z njim. Je bil vesel, kot da bi bila ne vem kakšni zvezdi.

 Vhod v univerzo

 Fuj ...

Ne vem zakaj potrebujejo to, saj zvezd skoraj nimajo

 Verjetno sta to večna študenta

Po ogledu te univerze smo odšli v Yuanmingyuan Park, ki je čisto blizu. To je v bistvu park z ogromno jezeri in nekaj starimi ruševinami. Vstopnica v park stane 4 €.

 Načrt parka

 Razstava o kitajskih nebesnih znamenjih

 Jaz sem po horoskopu podgana

 Palača, ki je bila porušena pred 100 leti

Spodaj vidite nekakšno pagodo, do katere pa vodi labirint. Le ta je v preteklosti bil visok 2 m. Sedaj pa je zanimiva atrakcija za turiste. Pot pa ni težko najti.

 Panorama dela labirinta

 Maketa celotnega parka

Črn labod, ali pa je bel, le da je toliko umazan

Ko smo se odpravili proti domu, smo šli po ulici, ki je bila polna trgovin in delavnic s kolesi in motorji. Resno, čisto nič druga ni bilo tam, razen trgovina zraven trgovine. Vsaj kakšnih 20 jih je bilo.

 Pogled naprej ...

 ... in pogled nazaj

23.3. me kliče neka kitajska telefonska številka. Sem si mislil, da je zopet kakšna reklama, ker tukaj zelo radi tako gnjavijo folk. Sam sem ugotovil, kak se jih hitro rešiš. Samo rečeš »Do you speak English?«. Še adijo ne rečejo, sam dol vržejo. Ko me bodo naslednjič v Sloveniji za kaj takega klicali, upam da bom že znal po kitajsko reči, če govorijo kitajsko, ker zadeva očitno fajn deluje. :-) No tokrat ni bila reklama ampak me je klicala predstavnica fakultete za ekonomijo in management na naši univerzi tukaj. Me je povabila na kosilo naslednji dan, katerega organizirajo za vse tuje študente na njihovi fakulteti. Kosilo je bilo v hotelu tukaj v camposu. Žal sem ga zaradi predavanj moral pol ure zamuditi. In ko sem vstopil v jedilnico, me je pogled malo presenetil. Kosilo je bilo za tuje študente, a sem bil edini belec tam. Vsi ostali so prihajali iz Tajvana.

Kakorkoli že, se mi zdi zelo lepa gesta šole, da je pripravila nekaj takega. Hrana je bila odlična, kar je je še ostalo po moji pol urni zamudi. Poskusil sem tudi eno najboljših pekinških rac v mestu in res je bila odlična. Zanimivo je kako jo jedo. V roko si daš manjši kos testa na katerega potem nadevaš meso race, zelenjavo in malo omake, ter vse skupaj zviješ. Podobno kot mini tortilja. Sem pa bil zelo presenečen, ko so mi poleg palčk ponudili tudi normalen pribor. Kar nisem mogel verjet. Sem se želel potruditi s palčkami, saj bi jih rad obvladal, a je bila skušnjava po navadnem priboru prevelika, saj je to taka redkost tukaj, da se mu ne moreš opreti. :-) Na koncu ko smo odhajali domov, so za mano še priletele punce, ki so se želele slikati z mano. Čisto divje so, ko vidijo belca.

Tisti dan sva z Marto odšla malo igrati badminton, ker je kupila loparje. Po dobri uri igranja pride starejša gospa in reče, da bi rada malo igrala z mano. Gospa je morala biti stara okoli 60 let. Marta se nasmeji in ji odstopi mesto. No in ta gospa, mi je dala vetra. Sesula me je kot za šalo. Jaz se izgovarjam, da že vrsto let nisem igral in pač še ne znam dober. Marta je zraven umirala od smeha, a je kasneje tudi njej dala vetra.