Pravijo, da kdor čaka,
dočaka. In dobil sem že ogromno vprašanj, kdaj bom zopet kaj novega napisal. Ko
pa ti piše prijateljica iz Kanade, ki tam trenutno nenormalno uživa, veš, da je
čas, da zopet kaj napišeš. Ker je danes ravno Velika noč, vam prvo vsem želim
vesele praznike. Sam žal ne občutim nobenega prazničnega vzdušja in ga res
pogrešam. Danes mineva natanko en mesec odkar sem se odpravil od doma. No pa
vrnimo se k mojim dogodivščinam, saj vas konec koncev to najbolj zanima. V tem
času odkar sem na zadnje pisal, se je zgodilo že ogromno stvari, tako dobrih
kot slabih. Pojdimo kar po vrsti.
19. marca sem prvič jedel
v gostilni izven campusa. S tremi korejskimi prijatelji smo odšli v eno malo
boljšo restavracijo. Naročili smo 4 različne jedi in 2 piva. Vsak od nas je
plačal okoli 4 €. Hrana pa je bila več kot odlična. A najbolj sem ponosen na
to, da sem celotno kosilo pojedel s palčkami. :-) Druga mi tako ni ostalo, saj navadnega pribora seveda nimajo.
Na drugi strani mize lahko vidite čajnik, kjer pa je samo vroča voda
V veliki skledi na sredini je krompir, levo od njega hudo dober piščanec, desno pa odlična zelenjava
Zanimivo je, da pred jedjo
dobiš za piti vročo vodo. Ja prav ste prebrali, tisto kar mi uporabljamo za
pripravo čaja, kave, juhe itd. ti tukaj ponudijo za nekakšen aperitiv. A še
niso slišali za Jagermeister? Vročo vodo naj bi pili zato, ker je hrana precej
mastna in naj bi to topilo maščobe. Samo jaz mislim, da jih Jagermeister prav
tako dobro topi, hkrati pa vsebuje še več kot 50 zelišč, torej je tudi bolj
zdrav in dober. Ko so me prijatelji vprašali kaj si želim jesti, sem seveda
prvo rekel, da si želim krompir. Ampak Kitajci ne bi bili Kitajci, če ne bi
znali uničiti tudi tako dobro stvar, kot je krompir. Kot je večina hrane tukaj pikantne,
je takšen bil tudi krompir. Vanj dajo ogromno česna in drugih začimb, tako da krompir
komaj kaj okusiš. Samo je želja po krompirju bila tako velika, da sem seveda
vsega pojedel.
Isti dan zvečer me je
prijateljica Marta vprašala, če se ji želim pridružiti na pijači z njenimi prijatelji.
Seveda, da sem takoj bil za stvar. Prvo sem mislil, da bomo odšli v kakšen
lokal tukaj blizu campusa, a smo se z avtobusom odpeljali v predel imenovan
Wudaokou. To je predel, ki je med tujci zelo popularen, saj je poln klubov in
kamor ne zahaja toliko Kitajcev. Vsak četrtek je tukaj »Ladies night«, kar
pomeni, da v vsakem klubu ženske dobijo kupončke za brezplačno pijačo. Dobijo
najmanj 2 kupončka, v nekaterih klubih pa tudi po 5. Imeli smo srečo, da je
bilo z nami dovolj punc, tako da smo fantje pili na »njihov račun«. Ko nam je
zmanjkalo kupončkov, smo enostavno šli v drug klub. Tako smo se lahko
brezplačno napili. :-)
Jaz in Marta
Kitajska, Italija, Madžarska, Grčija
Levo sta dve Kitajki, ki sta bili čisto navdušeni, ker sta se lahko družili z belci
Naslednji dan sem odšel v
trgovino kjer je nastal naslednji posnetek:
Tako zgleda prečkanje
ceste v Pekingu. Čeprav me je pri moji zeleni luči skoraj zbil avto, je bilo to
eno bolj mirnih prečkanj. Lahko tudi slišite koliko vozniki trobijo. Tega res
ne razumem, saj trobijo toliko, da bolj izstopaš, če ne trobiš. Na koncu tak
nihče ne ve kdo komu trobi in se sploh nihče ne ozira na to.
Tako pa krpajo ceste v našem camposu
Vikende skušam tukaj
izkoristiti za izlete po mestu. Tako me je moj kitajski prijatelj Future z
njegovo sošolko Lulu odpeljal na ogled dveh najbolj slavnih univerz v Pekingu in
večjega parka v bližini le teh. Pridružila se nam je tudi moja nova prijateljica
Jasmine, ki prihaja iz Amerike.
Tako široke so nekatere ceste v mestu:
Tako široke so nekatere ceste v mestu:
Ker je pot z javnim
prevozom do univerz trajala kar nekaj časa, smo se odločili, da gremo pred
ogledom nekaj pojesti. Jasmine je predlagala »hot pot«. Seveda nisem imel pojma
kaj je to, a sem vedno za kaj novega. Kmalu smo našli restavracijo, kjer imajo
izključno samo hot pot.
Kot ste ugotovili, »hot
pot« pomeni vroč lonec. In kot vidite je že restavracija sama nekaj posebnega.
Tukaj ni navadnih miz ampak ogromen šank na katerem so električni grelniki in
lonci. Kmalu mi je bilo jasno, da bom tokrat sam kuhal svoje kosilo. Vsak si
izbere juho v kateri bo kuhal, zelenjavo, meso in ostale stvari.
Jaz sem si izbral
varianto, ki že v kompletu vsebuje praktično vse. Desno zgoraj vidite rezine
mesa, ki je podoben pršutu, a so to rezine surovega mesa jagenjčka. Na levem
pladnju je ogromno zelenjave in riževih rezancev, za posodo pa vidite špagete.
Vse te sestavine si potem po svoji želji kuhaš sam. Zraven dobiš še tudi
nekakšne omake. Izbral sem si najdražjo jed na meniju in spil eno pivo ter
plačal majn kot 8 €. Verjetno je tako poceni zato, ker jim ni potrebno plačati
kuharja, pa še pritožb nad hrano praktično ne morajo dobiti, saj si si sam
kriv, če si kaj ne pripraviš dobro. Na srečo sem tokrat bil dober »sam svoj
kuhar«, tako da sem iz restavracije, poleg nove izkušnje, odnesel tudi poln
trebuh.
Nato smo se odpravili
proti prvi univerzi, ki je najbolj priznana v Pekingu, če ne celo v celotni
državi. Verjetno je tudi ena najlepših univerz. Na spodnji sliki pa si lahko
nad vhodom preberete naziv univerze. :-)
Jaz in Jasmine
Univerza je polna starih
stavb in čudovite narave z jezeri, potoki in parki. Več pa si poglejte na
slikah.
![]() |
Panorama
Naš vodič Future
Ne pozabimo, da smo še vedno na Kitajskem, tako da mrtva riba ni nič posebnega
Star vodni stolp
![]() |
Nov in moderen del univerze
Za tem smo se odpravili
proti Univerzi Peking.
Vhod v enega od hotelov
Presenečen sem že bil pri
vhodu v univerzo, saj je bila tam ogromna gneča ljudi, ki je želela vstopiti, a
jim varnostniki niso pustili. So pa res čudni, pri nas se vsi poskušamo na
široko izogniti šoli, oni pa vsi rinejo tja. Na srečo naša študentska izkaznica
odpira mnoga vrata in tako so nas tudi tukaj spustili notri mimo vse tiste
množice. Ko pa smo vstopili, sem se začel spraševati, zakaj za vraga so vsi
želeli notri, saj univerza sama sploh ni lepa. Ravno nasprotno. Skozi teče en
potok, ki pa je tako umazan, da se ti skoraj obrne želodec. Kamorkoli si
pogledal, so bila parkirana kolesa. Drugače pa je ta univerza zelo priljubljena
med fanti, saj slovi po tehnologiji. Se mi je pa tukaj prvič zgodilo, da se je
nekdo želel slikati z mano, ker sem belec. Z Jasmine sva tam zelo izstopala in
nekdo naju je prvo slikal od daleč nato pa naju je le prosil, če bi se slikala
z njim. Je bil vesel, kot da bi bila ne vem kakšni zvezdi.
Vhod v univerzo
Fuj ...
Ne vem zakaj potrebujejo to, saj zvezd skoraj nimajo
Verjetno sta to večna študenta
Po ogledu te univerze smo
odšli v Yuanmingyuan Park, ki je čisto blizu. To je v bistvu park z ogromno
jezeri in nekaj starimi ruševinami. Vstopnica v park stane 4 €.
Načrt parka
Razstava o kitajskih nebesnih znamenjih
Jaz sem po horoskopu podgana
Palača, ki je bila porušena pred 100 leti
Spodaj vidite nekakšno pagodo, do katere pa vodi labirint. Le ta je v preteklosti bil visok 2 m. Sedaj pa je zanimiva atrakcija za turiste. Pot pa ni težko najti.
Panorama dela labirinta
Maketa celotnega parka
Črn labod, ali pa je bel, le da je toliko umazan
Ko smo se odpravili proti
domu, smo šli po ulici, ki je bila polna trgovin in delavnic s kolesi in
motorji. Resno, čisto nič druga ni bilo tam, razen trgovina zraven trgovine.
Vsaj kakšnih 20 jih je bilo.
Pogled naprej ...
... in pogled nazaj
23.3. me kliče neka
kitajska telefonska številka. Sem si mislil, da je zopet kakšna reklama, ker
tukaj zelo radi tako gnjavijo folk. Sam sem ugotovil, kak se jih hitro rešiš.
Samo rečeš »Do you speak English?«. Še adijo ne rečejo, sam dol vržejo. Ko me
bodo naslednjič v Sloveniji za kaj takega klicali, upam da bom že znal po
kitajsko reči, če govorijo kitajsko, ker zadeva očitno fajn deluje. :-) No
tokrat ni bila reklama ampak me je klicala predstavnica fakultete za ekonomijo
in management na naši univerzi tukaj. Me je povabila na kosilo naslednji dan,
katerega organizirajo za vse tuje študente na njihovi fakulteti. Kosilo je bilo
v hotelu tukaj v camposu. Žal sem ga zaradi predavanj moral pol ure zamuditi.
In ko sem vstopil v jedilnico, me je pogled malo presenetil. Kosilo je bilo za
tuje študente, a sem bil edini belec tam. Vsi ostali so prihajali iz Tajvana.
Kakorkoli že, se mi zdi
zelo lepa gesta šole, da je pripravila nekaj takega. Hrana je bila odlična, kar
je je še ostalo po moji pol urni zamudi. Poskusil sem tudi eno najboljših
pekinških rac v mestu in res je bila odlična. Zanimivo je kako jo jedo. V roko
si daš manjši kos testa na katerega potem nadevaš meso race, zelenjavo in malo
omake, ter vse skupaj zviješ. Podobno kot mini tortilja. Sem pa bil zelo
presenečen, ko so mi poleg palčk ponudili tudi normalen pribor. Kar nisem mogel
verjet. Sem se želel potruditi s palčkami, saj bi jih rad obvladal, a je bila
skušnjava po navadnem priboru prevelika, saj je to taka redkost tukaj, da se mu
ne moreš opreti. :-) Na koncu ko smo odhajali domov, so za mano še priletele
punce, ki so se želele slikati z mano. Čisto divje so, ko vidijo belca.
Tisti dan sva z Marto
odšla malo igrati badminton, ker je kupila loparje. Po dobri uri igranja pride
starejša gospa in reče, da bi rada malo igrala z mano. Gospa je morala biti
stara okoli 60 let. Marta se nasmeji in ji odstopi mesto. No in ta gospa, mi je
dala vetra. Sesula me je kot za šalo. Jaz se izgovarjam, da že vrsto let
nisem igral in pač še ne znam dober. Marta je zraven umirala od smeha, a je
kasneje tudi njej dala vetra.














































































Ni komentarjev:
Objavite komentar