13. marec 2015

Petek 13. No na srečo se mi danes ni zgodilo nič slabega, sicer pa tudi nisem vraževeren. Danes mineva natanko en teden od mojega prihoda in v tem času se mi je zgodilo že marsikaj.

V torek sem začel z učenjem Kitajščine. Na šoli sem vprašal, če se je možno brezplačno učiti njihovega jezika in so mi vse uredili. Vsaj nekaj dobrega z njihove strani. No zdaj mogoče že malo obžalujem to odločitev. :-) In kako je izgledal prvi dan? Povedali so mi v kateri stavbi imam predavanja in številko predavalnice, ki je 5106. Si mislim, super, to ne bo problema. In grem v torek zjutraj malo prej v tisto stavbo, kjer piše da je neka fakulteta za optiko. Gledam številke na vratih in povsod številke od 7000 dalje. Se sprehodim skozi celo stavbo in pogledam v višja nadstropja in povsod isto. Nikjer številke 5000. Se odpravim nazaj ven in na srečo zagledam ene belke, ki gredo proti tej stavbi. Sem si mislil, da gredo sigurno na kitajščino, zato sem jim sledil. Ugotovil sem, da je v tej stavbi eno manjše stopnišče, po katerem prideš v drugo nadstropje, zaviješ še čez en hodnik in se znajdeš v šoli za učenje kitajščine, ki pa je v bistvu en hodnih s šestimi predavalnicami. Kasneje sem ugotovil, da pri številkah sobe, prva pomeni št. stavbe, druga pomeni nadstropje, zadnji dve pa predavalnico. Po tej logiki so moja predavanja v stavbi 5, ki pa se dejansko nahaja v stavbi 7. Še ena kitajska logika, ki jo ne razumem. Pa pustimo zdaj to.

Ko sem prvič vstopil v mojo učilnico sem bil kar malo presenečen. Kako vam naj povem? No, bil sem že v hišah, ki imajo večjo kopalnico, kot pa je ta učilnica. :-) Učilnica je res majhna, a še vseeno prevelika za nas, saj nas na začetni tečaj hodi le 6. Večina tujih študentov tukaj študira kitajščino in imajo ob prihodu sem že osnovno znanje jezika, zato ne potrebujejo začetnega tečaja. V drugih razredih jih je dosti več. Je pa super, ker je tako lažje delati. V učilnici sem tudi ugotovil, da moja miza v sobi le ni tako posebna. Zgleda, da so vse mize tukaj tako nizke. Mislim, da so malo nižji tudi stoli, a vseeno jaz ne morem normalno sedeti za mizo, saj sem enostavno prevelik. Učne ure imam vsak dan od ponedeljka do petka med 8h in 12h. Tukaj je ena šolska ura dolga 50 min, sledi pa 10 minut odmora. Po drugi uri pa imamo 20 minut odmora. Prvi dve uri imamo tako imenovano Comprehensive Chinese, kar nas uči ena zelo super starejša gospa. Nam je prvo uro razlagala kako pomemben je popoldanski spanec. Ko bi to razložila še vsem doma, ki me obsojajo, če kdaj popoldne »zalegnem«. :-) Smo se seveda morali predstaviti in sem edini, ki nima kitajskega imena. Problem je tudi, ker se ga ne da zapisati s kitajskimi črkami, zato me je gospa sedaj preimenovala v »NàTuō« (那托), saj jim je moje ime tudi težko izgovoriti. Vsaj vedo kako se jaz počutim ob izgovorjavi njihovih imen. Drugi dve uri pa imam Listening and speaking. To nas ima ena mlajša učiteljica. Ob torkih popoldne med 14.10h in 16h pa imamo Phonetic course. Tukaj treniramo pravilno izgovorjavo. To pa je res težko. Je rekla učiteljica, da naj naslednjič nič ne jemo prej, da bomo lažje pravilno izgovarjali besede. Alo, cel dan naj bom lačen, da bom pravilno izgovoril nekaj besed?! Saj ni čudo, da so Kitajci tako suhi, če pa ne smejo jesti, da se sploh lahko sporazumevajo. :-) V celoti gledano, je učenj kitajščine zame kar zahtevno, pa do njihovih pismenk še sploh prišli nismo. No danes smo začeli spoznavati tiste čisto osnovne in lahke. Imajo pa vsi moji učitelji kitajščine nekaj skupnega – njihovo znanje angleščine. Naši otroci v osnovni šoli bi jih lahko marsikaj naučili. Vsaj toliko jo znajo, da približno vem kaj sploh delamo.

Da vam predstavim še moje sošolce. Kim Victoriano in Lee Dong Shin prihajata iz Južne Koreje in sta tukaj samo zaradi kitajščine, saj je v Koreji znanje Kitajščine zelo pomembo, če želiš dobiti službo. Iz Združenih arabskih emiratov prihaja Sami in tudi on je tukaj samo zaradi učenja kitajščine. On ima največ problemov, saj je tudi njegovo znanje angleščine zelo slabo. Iz Kazahstana prihaja Dima, zanj pa še ne vem ali je tukaj samo zaradi jezika ali opravlja še kakšno drugo šolo. Vsi našteti so stari med 22 in 24 let. Na zadnje se nam je pridružil še 28 letni Rashid iz Pakistana, ki tukaj zaključuje magistrski študij gradbeništva.

V ostalih razredih lahko najdeš študente iz praktično celega sveta. Ena punca je tukaj celo iz Mehike. Iz Evrope sem do sedaj spoznal punce iz Italije, Grčije, Francije, Srbije in Madžarske.

Vsak dan se na celotni univerzi vsa predavanja zaključijo ob 12h. Takrat po celotnem camposu začne igrati nežna glasba. Zvočniki se skrivajo tudi v obliki kamnov na tleh. To naj bi bilo zato, ker je takrat čas za kosilo in počitek. Takrat se na tisoče študentov odpravi v cantine na kosilo. Zato jaz rajši počakam dobro uro, da se izognem gneči. Okoli 13h, ko se večina že naje, pa po celotnem camposu zavlada mir, saj jih večina spi po kosilu, da se hrana lažje poleže. To je kitajski običaj, na katerega se bom najlažje privadil. :-) Normalno delo in predavanja se nato zopet začnejo od 14h dalje.

V cantinah sem do sedaj probal že ogromno različnih jedi in vse so bile okusne z izjemo enkrat, ko sem vzel ribo, kar sploh nisem vedel da je, saj so bili pečeni koščki mesa in žal se je notri skrivalo ogromno kosti. Danes sem prvič poskusil kitajsko pivo, saj sem videl da so ga imeli v eni od cantin. Žal sem potem ugotovil, da je brezalkoholno, ampak saj smo konec koncev v šoli. Je pa to najcenejše pivo, kar sem jih pil, saj sem za 0,6 l plačal manj kot 0,50 €. Okus pa je tudi zelo podoben našemu. V cantinah zelo rad opazujem kako drugi jedo. Pri nas, če kaj ne želiš pojesti, daš to na rob krožnika. Kitajci to dajo kar na mizo in na koncu seveda to ne pospravijo za sabo. Zato po cantini vedno hodi nekdo od zaposlenih s skledo in čisti mize. Pri nas je npr. tudi zelo nekulturno, če srkaš juho. Tukaj imam občutek, da vsi tekmujejo kdo bo srkal bolj glasno. Ko smo že ravno pri njihovi kulturi, naj še omenim, da do zdaj še nisem videl Kitajca, ki bi dal na usta roko medtem ko zeha.

Moje prvo kitajsko pivo

Včeraj bi moral imeti moja prva obvezna predavanja, zaradi katerih sem tudi prišel sem. To sem komaj čakal, saj bi spoznal več študentov z znanjem angleščine. Zopet sem dobil napotke v katero stavbo moram in številko učilnice. Tokrat sem za spremembo vse našel brez problema, a sem ob vstopu v učilnico presenečen ugotovil, da so tam samo Kitajci in na tabli sem videl prosojnice v kitajščini. Takoj mi je bilo jasno, da tukaj nekaj ni vredu. Hitro se odpravim nazaj v pisarno, da mi preverijo, če so podatki glede učilnice pravilni. Po nekaj klicih in raziskovanju pa mi sporočijo, da se mi ta predavanja začnejo šele 9. teden, torej 4. maja. Kaaaaaaaj?!?! Na Kitajsko sem moral priti marca zaradi predavanj, ki se mi začnejo maja?! To pa je že višek kitajske neumnosti in neorganiziranosti. Če se ne bi odločil za učenje kitajščine, bi sedaj lahko 2 meseca gledal v zrak in čakal. So me tako razjezili, da sem odšel na naš stadion malo teči, da si zbistrim misli.

Med tekom sem videl, da se kar dosti Kitajcev ukvarja z raznimi športi. Ene punce so trenirale nekakšen baseball, le da so njihove žogice nekoliko večje od navadnih. Dosti jih pride na stadion samo na sprehod. Res ne vidim smisla se sprehajati v krogu, ko lahko to počneš tudi skozi campus. Vidiš pa ljudi od 10 pa do 70 let starosti. Zelo popularen tukaj je ping pong. Zjutraj ko se pred predavanji v mrazu odpravim na zajtrk, že vidim nekatere, ki ga zunaj veselo igrajo. Drugače pa so na splošno vsa razna igrišča polno zasedena. Res me preseneča kako preživijo, če toliko športajo, hkrati pa ne smejo veliko jesti, da se lahko sporazumevajo. :-)

Cimra še vedno nisem dobil in če bo vse po sreči, bo tako tudi ostalo. Glede na to, da so se že začela predavanja, bi že moral biti tukaj. Tudi jaz sem prišel 2 meseca prej. Sem pa danes dobil novega kitajskega prijatelja. No v bistvu so mi ga predstavili na kitajščini, da bi mi pomagal pri učenju, jaz pa bi njemu pomagal pri angleščini. Ker je njegovo ime preveč zakomplicirano, je rekel, da ga naj kličem Future. Dosti Kitajcev si tako zbere neko ime. Je 26 letni študent matematike. Fajn pob in z njegovo pomočjo bom lažje spoznal življenje tukaj in se mu tudi privadil. Želi si čim več komunicirati z mano v angleščini, da jo tako trenira, jaz pa imam tako tudi družbo in prevajalca.

Ta teden bi moral tudi iti na zdravniški pregled, ki pa ga je potrebno plačati okoli 60 €. Na srečo sem se mu na koncu lahko izognil. Sedaj raziskujem, če se lahko izognem tudi dovoljenju za bivanje, za katerega bi moral odšteti okoli 70 €. Sicer so mi na ambasadi v Sloveniji rekli, da si ga moram urediti, a sem tukaj zvedel, da ga potrebuješ le, če nameravaš potovati izven Kitajske in se potem vrniti. Dosti študentov, ki so tukaj za samo en semester, kot jaz, si to ni uredilo, saj sploh niso vedeli za to, tako da upam, da tudi meni ne bo treba. Ker sem še na začetku, se trudim prihraniti vsak evro.