Najbolje, da začnem kar
na začetku. Vsi, ki še ne veste, sem se prijavil na študentsko izmenjavo v
Pekingu, Kitajska. Nekega dne sem s fakultete dobil mail, da Kitajska vlada
razpisuje štipendije za tuje študente, pa sem se za foro prijavil, saj sem si želel
neke nove izkušnje, sicer pa je v Sloveniji trenutno tak težko karkoli delat.
Še, če dobiš kej za delat prek vez, se potem najde nekdo, ki ti meče polena pod
noge in ti ne privošči delo. Tako, da odločitev, da sem se prijavil, ni bila
tako težka. No štipendijo sem dobil, čeprav zelo malo, a imam tudi zastonj
bivanje in šolo. Sicer sem na začetku še nekoliko »kolebal«, a sem na koncu
zbral pogum in kupil letalsko karto. Od takrat naprej ni bilo več poti nazaj.
Komunikacija s Kitajci je bila kar težavna, saj zelo težko izveš vse kar te
zanima. Šele sedaj tukaj ugotavljam, da mi je bilo nekaj stvari tudi
zamolčanih, a za zdaj pustimo to. Na začetku sem bil poln vznemirjenja in
pričakovanj, a bolj ko se je bližal dan odhoda, so ti občutki prehajali v strah
in živčnost. Kaj me čaka tam? Kaj bom jedel? Kako bom preživel s tako malo
denarja? Kako bom komuniciral? Kako bom pral cote? Kaj vse vzeti s seboj? … To
je le nekaj vprašanj, ki so se mi neprestano porajala. A na koncu mi ni ostalo
druga, kot da se podam v usodo.
In tako je prišel 5.
marec, dan mojega odhoda. Mislil sem, da bo vse veliko lažje, a se je bilo zelo
težko posloviti. Nisem pričakoval, da mi bodo ob tem tekle tudi solze. A šele v
takih trenutkih vidiš koliko ti pomenijo domači, prijatelji in dom. Toda bilo
se je potrebno posloviti, saj letalo ne bo čakalo. Letel sem z letalsko družbo
Emirates, ki so res fantastični. Moj prvi let se je začel v Budimpešti, letel
pa sem prvo do Dubaja. Na letalu, ki je bilo sicer eno starejših, so nas lepo
razvajali saj sem za kosilo dobil jagenjčka s pere krompirjem in neko dobro
sladico, kasneje pa so nam vsem ponudili še sladoled. Njami. :-) Prihod v Dubaj
je bil neverjeten. Iz zraka je ponoči videti čudovit. Videl sem slavno palmo in
najvišji nebotičnik na svetu. Nad letališčem smo nekaj časa krožili, saj je
baje bila taka gneča, da nismo morali prej pristati. Ko smo se v zraku
obračali, sem skozi okno videl še tri letala, ki so letela za nami, tako da je
res gneča. Ob pristanki me je pričakalo 22°C in slavno letališče. Njegova
velikost me je popolnoma fascinirala. Od tam ko sem pristal in do terminala od
koder sem letel naprej me je peljal vlak, saj je letališče tako veliko. Na
naslednji let sem moral čakati približno 4 ure. In ko sem dočakal naslednji
let, me je čakalo novo presenečenje – Airbus A380-800, največje potniško letalo
na svetu. In letalo te res prevzame. Ima celo lasten wi-fi, ki pa je na mojo
žalost bil zelo počasen, saj so očitno vsi na letalu viseli na njem. 10 MB je
brezplačno, če pa potrebuješ več, lahko za 1$ dokupiš 500 MB. Ceneje kot pri
nas. Čeprav je na letalu odlično poskrbljeno za preganjanje časa, je moja
utrujenost bila prevelika, tako da sem žal prespal večino leta.
Po opremi za krajšanje prostega časa se vidi, da gre za starejše letalo.
Čakanje na vzlet v Budimpešti
Jagenjček ...
Prihod v Dubaj ...
Pilotska kabina največjega potniškega letala
Pogled iz kamere na repu letala ...
... in pogled iz kamere spredaj
Spredaj desno lahko vidite stopnice, ki vodijo v drugo nadstropje leala
Na vzletni stezi se nam je pridružilo še eno letalo
Na sredini zgoraj se vidi najvišji nebotičnik na svetu
Adijo Dubaj ...
Na poti proti Pekingu ...
Airbus A380-800, ki me je srečno pripeljal v Peking
Tako sem 6. marca nekaj
čez 14h po tukajšnjem času pristal v Pekingu. In tukaj se zgodba z letališčem
ponovi. Tako ogromno, da sem se po prtljago odpeljal z vlakom. Sedaj pa je bilo
potrebno priti do campusa. Imel sem možnost iti z javnim prevozom, ki je
ceneje, a glede na mojo prtljago, sem raje vzel taxi. Vrsta za tixije je bila
ogromna, tako da sem kar nekaj časa čakal da sem prišel do svojega. Seveda
taxist ni znal angleško a sva se na srečo razumela kam moram iti, pokazal pa
sem mu tudi napisano v kitajščini, do kam moram it. Ko sem ga vprašal koliko me
bo vožnja stala, mi to ni ravno znal povedati zato je kar med vožnjo uporabil
svoj telefon za prevajalnik in mi na telefonu pokazal znesek. In nato novo
presenečenje – vožnja v Pekingu. Prehitevanje po desni? Ni problema.
Prehitevanje po levi? Ni problema. Prehitevanje po odstavnem pasu? Tudi ni
problema. Če se ti kdo ne umakne, da bi ga prehitel po odstavnem pasu, mu
enostavno začneš trobit. Med vožnjo sem srečal Nissana GTR in Audija R8 in moj
voznik je seveda oba prehitel. Zdaj vem kako se počuti Tina Maze na slalomu,
samo da sem jaz to doživel v taxiju na cesti. Ampak kapo dol vozniku, pripeljal
me je točno do tam, ko sem moral priti in za dosti manj denarja kot je bilo
rečeno.
In tako sem se znašel
pred South Gate of Beijing Jiaotong University. Na srečo sem zadnji čas dobil
točne podatke kje se moram registrirati, tako da sem hitro našel pravo pisarno.
In prvo spoznanje, ki sem ga imel tam, je bilo, da kljub temu, da sprejemajo
tuje študente skoraj nihče ne zna angleško. Za zdaj vem samo za 3 ljudi s
katerimi lahko komuniciram. Komaj sem čakal, da vse uredimo, da se zleknem v
posteljo in preko neta domov javim, da sem srečno prispel. In tukaj se je že
pojavil prvi problem. Internet je potrebno plačati, a sem žal bil že prepozen,
da bi mi ga priključili. In tako, sem sedaj med vikendom brez povezave v svet.
Zvedel pa sem, kje si lahko uredim kitajsko sim kartico s prenosom podatkov. Po
ureditvi vseh papirjev in plačani kavciji skoraj 150 €, me je eden od študentov
pospremil do mojega bloka. Tam se je potrebno javiti pri vratarju, da te vpiše
in seveda, ne zna niti besedico angleško. Zanimivo je, da je blok res poden od
podna, a za odpiranje vhodnih vrat bloka se uporablja tehnologija prepoznavanja
obraza, kar pri nas nisem še nikjer videl. Ko me je teta končno pripeljala do sobe
in mi dala posteljnino, sem si ogledal sobo. Saj je še kar velika, a je
katastrofa. Imam pisalno mizo, ki pa nima stola. No tudi, če bi ga imela, mi ne
bi koristil, saj je tako nizka, da pravzaprav sploh ne razumem njenega pomena.
Kopalnica … Ojoj. Lahko temu sploh tako rečeš? Takoj ko stopiš notri čez vrata
si praktično že v tuš kabini. WC se mi zdi da malo spušča, se pa vidi, da je že
parkrat bil flikan. Vse je umazano in prašno, tak da vprašanje kdaj je bilo vse
na zadnje pucano. Imam majhen zastekljen balkon, umivalnik pa je na hodniku.
Cela soba ni vredna 150 €, tako da ne vem zakaj sem moral plačati toliko
kavcije. Več o sobi pa si poglejte na slikah. Bodite pozorni na to kako visoko je vtičnica nad mojo posteljo in kako visoko je obešalnik, kjer visi moja bunda in ne pozabite, da so Kitajci v povprečju dosti nižji od nas.
Pogled v sobo
Umivalnik se nahaja na hodniku
Pogled od vhodnih vrat
Ko odpreš vrata kopalnice, si takoj v tuš kabini
Za kakšnega manjšega Kitajca bi znala biti pipa nekoliko previsoko
Takoj zraven tuša je tudi WC
Pogled od balkona proti vhodnim vratom
Zastekljen balkon, ki ga trenutno uporabljam tudi za hladilnik
Pisalna miza je zelo nizka, prenizka za stol
Visoko nad posteljo se nahaja vtičnica in priključek za kabelsko TV
Tudi obešalnik je postavljen zelo visoko
Hodnik s pogledom proti vhodu
Cimra za zdaj še nimam,
naj pa bi prišel naslednji teden en Korejec. Po vselitvi sem ugotovil, da je
moja prva misija kupiti wc papir, kar pa v mestu, ki ga ne poznaš, kjer te
nihče ne razume in kjer vse piše v pismenkah, ni ravno lahko. Tako sem odšel na
odkrivanje bližnje okolice campusa. Na poti iz sobe sem se prvo 5 minut matral,
da sem ugotovil kako se zaklenejo vrata. Moraš jih zakleniti od znotraj in
potem zapreti. Nato sem na hodniku videl ena odprta vrata, ki vodijo v pralnico
in kuhinjo. Ob pogledu na pralni stroj me je obšla groza, saj še zdaj ne vem
kako bom to znal uporabljati. Kuhinja pa zgleda lepa, velika, moderna in čista.
Kmalu sem ugotovil zakaj je tako čista. Nikjer ni nobene posode v kateri bi si
lahko kaj pripravil, zato jo očitno nihče ne uporablja. Tako, da očitno lastna
priprava hrane odpade. Tudi, če bi bila posoda, bi bil problem pri štedilnikih,
ki so električni in seveda vse piše po kitajsko. Ko sem zapustil campus skozi
South Gate, sem se odpravil ob glavni cesti, ki poteka ob njem. Tam je dosti
trgovinic in mini restavracij. Po nekaj minutah hoje naletim na eno žensko, ki
se nekaj dere preko zvočnika. Očitno so imeli neko razprodajo in kot nalašč že
zunaj na ulici najdem wc papir. Ugotovil sem tudi kako hitro utišati tisto
žensko – ko mi je nekaj govorila, sem ji samo rekel »English«? in je hitro
utihnila. :-) No prva misija je bila tako uspešno opravljena. Šel sem še po tej
ulici naprej, da si jo malo ogledam in po kakem kilometru zavil levo v
križišču. Tam sem hodil še nekaj 100 m in se znašel pred East Gate campusa. Kar
nisem mogel verjeti, da je to tako veliko. Tam sem se odpravil nazaj proti
mojemu bloku, in na poti našel eno trgovino, ki so jo že čisto izropali. Šel se
pogledat kaj se dogaja in si nakupil nekaj sladkega in za pit. Bilo je kar
poceni, paše popust sem dobil. Očitno je bila razprodaja. No danes sem
ugotovil, da je bila odprodaja, saj je trgovina že zaprta. Na poti skozi campus
sem tudi videl kako krpajo ceste – na cesto samo položijo večje železne plošče
in to je to. Sigurno pa držijo dlje kot flike naših cest. :-) In to je bilo
prvi dan mojega bivanja na Kitajskem tudi vse. Upal sem, da bom v campusu še
naletel na koga, da bi ga spoznal in kako rekel, a je očitno težko najti koga,
ki zna tudi angleško.
Pralni stroj
Komande so čisto enostavne in razumljive :-)
Naslednji dan sem si
privoščil več kot 11 ur dolg spanec, da sem pozdravil jet leg. No, če dobro
pomislim, zgleda da imam doma tudi večkrat jet leg. :-) Misija za ta dan je
bila, urediti si kitajsko sim kartico, če bo le odprta poslovalnica, saj je
sobota, ter odkrivanje mesta. Predvsem sem želel najti kakšen košček narave,
kamor bi lahko hodil teči. Odpravil sem sem na China mobile in naletel na
najbolj zanimiv dogodek do zdaj. Čakam lepo v vrsti in ko pridem na vrsto lepo
vprašam po angleško, če tam kdo zna angleško. Prodajalka me pogleda, odkima,
pomaha z roko in se obrne stran. WTF? Delaš za ogromno firmo in se niti ne
potrudiš, da bi mi nekaj prodala? Magari, da se na roke zmeniva. No njena
reakcija me je tudi pošteno nasmejala, tako da sem odšel skozi vrata nasmejan.
Očitno si bom moral najti prevajalca, ki bo odšel z mano tja. Spoznal sem, da
mit, da naj bi dosti Kitajcev znalo angleško, ne drži. Tokrat sem se odpravil
dlje od campusa, kasneje sem preko navigacije ugotovil da kar dosti dlje. :-)
Videl sem dosti umazanije in ljudi, ki pobirajo smeti. Očitno se preživljajo s
prodajo kartona in plastenk. Vem tudi zakaj je toliko umazanije. Košev za smeti
skoraj ni, nisem pa tudi še srečal nobenega smetarja. Prišel sem do enega
manjšega jezera, ki je ponekod še malo zaledenelo a je tako umazano, da te je
kar groza. A kljub temu nekateri lovijo ribe v njem. Enega sem videl kar z
mrežo na palici. Ta verjetno pobira tiste ribe, ki so že mrtve. Zdaj vem, da si
v restavraciji nikoli ne bom naročil ribo. Kaj pa hoja po Pekingu? Ko greš
skozi cesto pri zeleni luči, še ne pomeni, da imaš prednost. Spoznal sem, da je
vedno treba prej še pogledati na levo. Očitno imajo tisti, ki zavijajo desno v
križišču, zeleno tudi ko gori rdeča. Pri prehodu za pešce te nihče ne bo
počakal, tudi če že stopiš na cesto, zato je treba bit zelo previden, vsaj
dokler si ne uredim zavarovanje. :-) Večina motorjev tukaj je električnih, tako
da jih ne slišiš ko se ti pripeljejo za hrbet. Kotička narave za tek seveda
nisem našel, sem pa našel McDonald's. :-) In mi je kar odleglo ko sem ugotovil,
da je Big Mac menu samo 3 €. Problem je samo, da je kar daleč. Morda še najdem
kakšnega bliže. Prišel sem do neke ogromne stavbe v katero je šlo dosti ljudi,
pa sem se odločil tudi sam pogledat. V bistvu je tu notri ogromna tržnica z
oblačili. Če morda veste kakšna je v Trbižu, naj za primerjavo povem, da je ta
podobna a po površini večja in v 6ih nadstropjih. Torej več kot 6x večja od
one. Ugotovil sem tudi novo modo – ženski plašči za moške. :-) Al sem se
nasmejal. V zadnjem nadstropju imajo tudi en del namenjen samo stojnicam s
hrano. A ko vidiš vse tisto, te kar mine da bi kaj jedel. Pred eno stojnico so
eni trije na tleh kar rezali zelenjavo in mislim, da lupili krompir. Sem se
hitro obrnil, da ne bi kaj staknil in smrdel po hrani. Ob sprehajanju po mestu,
sem videl, da imajo ogromno restavracij. Očitno ljudje radi jedo zunaj. A veste
tisti občutek ko greš pri nas mimo kake restavracije ali kebapa in tako diši,
da kar postaneš lačen? No tega tukaj ni. Povsod tako smrdi, da res ne vem kam
iti jest. In povsod kamor pogledaš, samo rezanci in riž. Ponekod hrano
pripravljajo kar zunaj na pločniku. Si predstavljate, da bi pri nas nekdo na
pločniku ob cesti pripravljal hrano v picopeku? :-) No počasi sem se odpravil
nazaj proti campusu in šel tudi mimo živalskega vrta. Sem videl, da je
vstopnina samo okoli 2 €, tak da možno, da ga obiščem v bližnji prihodnosti. Ko
sem prišel nazaj v campus sem upal, da bom našel kje koga, da navežem kak stik,
a žal brez uspeha. Zato sem se kasneje odločil, da se kljub temi še sprehodim
do West Gate. Tam sem videl, da imamo še ogromen stadion kjer bom lahko vsaj
tekel v krogu, če že drugje ni primernega prostora. Videl sem tudi neko ogromno
jedilnico kamor hodijo študentje jest, a žal je zopet vse v pismenkah, tako da
nisem nič razumel, koliko je hrana oz. kako jo lahko plačaš. Zanimivo je, da si
juho točijo kar preko pipice iz posod podobnih tistih, ki jih imamo mi za čaj.
In seveda vsi jedo s palčkami, razen te juhe, ki jo kar pijejo iz skledčke.
Takoj sem videl, da bo moja naslednja misija poiskati normalen pribor, ki ga
lahko nosiš s seboj. Še vedno pa mi ni uspelo nikjer najti kakšno diskoteko ali
klub kamor bi se mladi šli zabavat. Pogledal sem si še zahodno stran izven
campusa, kjer pa ni bilo nič zanimivega. Ko pa sem se vračal nazaj v sobo, se
mi je končno nasmehnila sreča. Pri vhodu v moj blok je bila ena punca, ki
očitno ni bila Azijka. Hitro steče par besed in me vpraša od kod sem. Pa je
povem, da iz Slovenije, ampak da verjetno tak ne ve kje je to. In ona men, da
ona je pa iz Srbije. Pa onda možemo da pričamo Srbski! :-) Punca študira tukaj
kitajščino, tak da očitno sem našel prevajalca, ki ga potrebujem.
V campusu
Manjše jezero, ki je v bistvu mrtvi tok reke, je polno umazanije
Pa sem le našel McDonald's :-)
To še ne vem kaj je :-)
En starejši možakar je tako imel svoje ptiče. Ko je enemu vrgel hrano v zrak, jo je ta v zraku ulovil in se mu vrnil nazaj na roko
Zmaji so tukaj zelo popularni, saj je na tem trgu bilo ogromno ljudi vseh starosti, ki so jih spuščali v zrak
Živali na cesti :-)
Eden od mnogih hotelov
V Pekingu najdeš tudi dinozavra :-)
V tej stavbi se nahaja ogromna tržnica z oblačili
Nekatere mogoče zanima
kakšen je tukaj zrak. Naj povem, da ko sem se vstal in pogledal skozi okno, sem
v daljavi videl meglo, a sem se hitro spomnil da je ura že več kot 1h popoldne
in da to ni megla. Ampak očitno ni tako hudo, saj sem od prihoda sem in do
konca 2. dneva naštel le 67 ljudi z maskami izmed vseh tisočih, ki sem jih
videl. Ja prav štel sem jih, ker se je nekako pač treba zamotit. :-) Verjetno
jo tudi jaz ne potrebujem, saj konec koncev le živim nad Cinkarno in sem že
navajen tega. :-)
No tokratni opis
dogajanja je malo bolj izčrpen, ker sem imel čas in voljo, tak da se ne
razvadit, da bo vedno tak. :-) Tudi pisanje na postelji ni ravno najbolj
udobno. V ponedeljek mislim, da se mi bo začelo dogajati malo več, saj si bom
uredil kitajski bančni račun kamor mi bodo nakazovali štipendijo. Lahko si bom
šel urediti internet in začnejo se mi predavanja. Tam bom vsaj lahko spoznal še
več študentov z znanjem angleščine. Mogoče pride že tudi moj cimer. Ko si takle
sam, te samo bolj daje domotožje, a se trudim, da se zamotim. Počasi se bom že
privadil življenju tukaj …
Ni komentarjev:
Objavite komentar