13. marec 2015

Petek 13. No na srečo se mi danes ni zgodilo nič slabega, sicer pa tudi nisem vraževeren. Danes mineva natanko en teden od mojega prihoda in v tem času se mi je zgodilo že marsikaj.

V torek sem začel z učenjem Kitajščine. Na šoli sem vprašal, če se je možno brezplačno učiti njihovega jezika in so mi vse uredili. Vsaj nekaj dobrega z njihove strani. No zdaj mogoče že malo obžalujem to odločitev. :-) In kako je izgledal prvi dan? Povedali so mi v kateri stavbi imam predavanja in številko predavalnice, ki je 5106. Si mislim, super, to ne bo problema. In grem v torek zjutraj malo prej v tisto stavbo, kjer piše da je neka fakulteta za optiko. Gledam številke na vratih in povsod številke od 7000 dalje. Se sprehodim skozi celo stavbo in pogledam v višja nadstropja in povsod isto. Nikjer številke 5000. Se odpravim nazaj ven in na srečo zagledam ene belke, ki gredo proti tej stavbi. Sem si mislil, da gredo sigurno na kitajščino, zato sem jim sledil. Ugotovil sem, da je v tej stavbi eno manjše stopnišče, po katerem prideš v drugo nadstropje, zaviješ še čez en hodnik in se znajdeš v šoli za učenje kitajščine, ki pa je v bistvu en hodnih s šestimi predavalnicami. Kasneje sem ugotovil, da pri številkah sobe, prva pomeni št. stavbe, druga pomeni nadstropje, zadnji dve pa predavalnico. Po tej logiki so moja predavanja v stavbi 5, ki pa se dejansko nahaja v stavbi 7. Še ena kitajska logika, ki jo ne razumem. Pa pustimo zdaj to.

Ko sem prvič vstopil v mojo učilnico sem bil kar malo presenečen. Kako vam naj povem? No, bil sem že v hišah, ki imajo večjo kopalnico, kot pa je ta učilnica. :-) Učilnica je res majhna, a še vseeno prevelika za nas, saj nas na začetni tečaj hodi le 6. Večina tujih študentov tukaj študira kitajščino in imajo ob prihodu sem že osnovno znanje jezika, zato ne potrebujejo začetnega tečaja. V drugih razredih jih je dosti več. Je pa super, ker je tako lažje delati. V učilnici sem tudi ugotovil, da moja miza v sobi le ni tako posebna. Zgleda, da so vse mize tukaj tako nizke. Mislim, da so malo nižji tudi stoli, a vseeno jaz ne morem normalno sedeti za mizo, saj sem enostavno prevelik. Učne ure imam vsak dan od ponedeljka do petka med 8h in 12h. Tukaj je ena šolska ura dolga 50 min, sledi pa 10 minut odmora. Po drugi uri pa imamo 20 minut odmora. Prvi dve uri imamo tako imenovano Comprehensive Chinese, kar nas uči ena zelo super starejša gospa. Nam je prvo uro razlagala kako pomemben je popoldanski spanec. Ko bi to razložila še vsem doma, ki me obsojajo, če kdaj popoldne »zalegnem«. :-) Smo se seveda morali predstaviti in sem edini, ki nima kitajskega imena. Problem je tudi, ker se ga ne da zapisati s kitajskimi črkami, zato me je gospa sedaj preimenovala v »NàTuō« (那托), saj jim je moje ime tudi težko izgovoriti. Vsaj vedo kako se jaz počutim ob izgovorjavi njihovih imen. Drugi dve uri pa imam Listening and speaking. To nas ima ena mlajša učiteljica. Ob torkih popoldne med 14.10h in 16h pa imamo Phonetic course. Tukaj treniramo pravilno izgovorjavo. To pa je res težko. Je rekla učiteljica, da naj naslednjič nič ne jemo prej, da bomo lažje pravilno izgovarjali besede. Alo, cel dan naj bom lačen, da bom pravilno izgovoril nekaj besed?! Saj ni čudo, da so Kitajci tako suhi, če pa ne smejo jesti, da se sploh lahko sporazumevajo. :-) V celoti gledano, je učenj kitajščine zame kar zahtevno, pa do njihovih pismenk še sploh prišli nismo. No danes smo začeli spoznavati tiste čisto osnovne in lahke. Imajo pa vsi moji učitelji kitajščine nekaj skupnega – njihovo znanje angleščine. Naši otroci v osnovni šoli bi jih lahko marsikaj naučili. Vsaj toliko jo znajo, da približno vem kaj sploh delamo.

Da vam predstavim še moje sošolce. Kim Victoriano in Lee Dong Shin prihajata iz Južne Koreje in sta tukaj samo zaradi kitajščine, saj je v Koreji znanje Kitajščine zelo pomembo, če želiš dobiti službo. Iz Združenih arabskih emiratov prihaja Sami in tudi on je tukaj samo zaradi učenja kitajščine. On ima največ problemov, saj je tudi njegovo znanje angleščine zelo slabo. Iz Kazahstana prihaja Dima, zanj pa še ne vem ali je tukaj samo zaradi jezika ali opravlja še kakšno drugo šolo. Vsi našteti so stari med 22 in 24 let. Na zadnje se nam je pridružil še 28 letni Rashid iz Pakistana, ki tukaj zaključuje magistrski študij gradbeništva.

V ostalih razredih lahko najdeš študente iz praktično celega sveta. Ena punca je tukaj celo iz Mehike. Iz Evrope sem do sedaj spoznal punce iz Italije, Grčije, Francije, Srbije in Madžarske.

Vsak dan se na celotni univerzi vsa predavanja zaključijo ob 12h. Takrat po celotnem camposu začne igrati nežna glasba. Zvočniki se skrivajo tudi v obliki kamnov na tleh. To naj bi bilo zato, ker je takrat čas za kosilo in počitek. Takrat se na tisoče študentov odpravi v cantine na kosilo. Zato jaz rajši počakam dobro uro, da se izognem gneči. Okoli 13h, ko se večina že naje, pa po celotnem camposu zavlada mir, saj jih večina spi po kosilu, da se hrana lažje poleže. To je kitajski običaj, na katerega se bom najlažje privadil. :-) Normalno delo in predavanja se nato zopet začnejo od 14h dalje.

V cantinah sem do sedaj probal že ogromno različnih jedi in vse so bile okusne z izjemo enkrat, ko sem vzel ribo, kar sploh nisem vedel da je, saj so bili pečeni koščki mesa in žal se je notri skrivalo ogromno kosti. Danes sem prvič poskusil kitajsko pivo, saj sem videl da so ga imeli v eni od cantin. Žal sem potem ugotovil, da je brezalkoholno, ampak saj smo konec koncev v šoli. Je pa to najcenejše pivo, kar sem jih pil, saj sem za 0,6 l plačal manj kot 0,50 €. Okus pa je tudi zelo podoben našemu. V cantinah zelo rad opazujem kako drugi jedo. Pri nas, če kaj ne želiš pojesti, daš to na rob krožnika. Kitajci to dajo kar na mizo in na koncu seveda to ne pospravijo za sabo. Zato po cantini vedno hodi nekdo od zaposlenih s skledo in čisti mize. Pri nas je npr. tudi zelo nekulturno, če srkaš juho. Tukaj imam občutek, da vsi tekmujejo kdo bo srkal bolj glasno. Ko smo že ravno pri njihovi kulturi, naj še omenim, da do zdaj še nisem videl Kitajca, ki bi dal na usta roko medtem ko zeha.

Moje prvo kitajsko pivo

Včeraj bi moral imeti moja prva obvezna predavanja, zaradi katerih sem tudi prišel sem. To sem komaj čakal, saj bi spoznal več študentov z znanjem angleščine. Zopet sem dobil napotke v katero stavbo moram in številko učilnice. Tokrat sem za spremembo vse našel brez problema, a sem ob vstopu v učilnico presenečen ugotovil, da so tam samo Kitajci in na tabli sem videl prosojnice v kitajščini. Takoj mi je bilo jasno, da tukaj nekaj ni vredu. Hitro se odpravim nazaj v pisarno, da mi preverijo, če so podatki glede učilnice pravilni. Po nekaj klicih in raziskovanju pa mi sporočijo, da se mi ta predavanja začnejo šele 9. teden, torej 4. maja. Kaaaaaaaj?!?! Na Kitajsko sem moral priti marca zaradi predavanj, ki se mi začnejo maja?! To pa je že višek kitajske neumnosti in neorganiziranosti. Če se ne bi odločil za učenje kitajščine, bi sedaj lahko 2 meseca gledal v zrak in čakal. So me tako razjezili, da sem odšel na naš stadion malo teči, da si zbistrim misli.

Med tekom sem videl, da se kar dosti Kitajcev ukvarja z raznimi športi. Ene punce so trenirale nekakšen baseball, le da so njihove žogice nekoliko večje od navadnih. Dosti jih pride na stadion samo na sprehod. Res ne vidim smisla se sprehajati v krogu, ko lahko to počneš tudi skozi campus. Vidiš pa ljudi od 10 pa do 70 let starosti. Zelo popularen tukaj je ping pong. Zjutraj ko se pred predavanji v mrazu odpravim na zajtrk, že vidim nekatere, ki ga zunaj veselo igrajo. Drugače pa so na splošno vsa razna igrišča polno zasedena. Res me preseneča kako preživijo, če toliko športajo, hkrati pa ne smejo veliko jesti, da se lahko sporazumevajo. :-)

Cimra še vedno nisem dobil in če bo vse po sreči, bo tako tudi ostalo. Glede na to, da so se že začela predavanja, bi že moral biti tukaj. Tudi jaz sem prišel 2 meseca prej. Sem pa danes dobil novega kitajskega prijatelja. No v bistvu so mi ga predstavili na kitajščini, da bi mi pomagal pri učenju, jaz pa bi njemu pomagal pri angleščini. Ker je njegovo ime preveč zakomplicirano, je rekel, da ga naj kličem Future. Dosti Kitajcev si tako zbere neko ime. Je 26 letni študent matematike. Fajn pob in z njegovo pomočjo bom lažje spoznal življenje tukaj in se mu tudi privadil. Želi si čim več komunicirati z mano v angleščini, da jo tako trenira, jaz pa imam tako tudi družbo in prevajalca.

Ta teden bi moral tudi iti na zdravniški pregled, ki pa ga je potrebno plačati okoli 60 €. Na srečo sem se mu na koncu lahko izognil. Sedaj raziskujem, če se lahko izognem tudi dovoljenju za bivanje, za katerega bi moral odšteti okoli 70 €. Sicer so mi na ambasadi v Sloveniji rekli, da si ga moram urediti, a sem tukaj zvedel, da ga potrebuješ le, če nameravaš potovati izven Kitajske in se potem vrniti. Dosti študentov, ki so tukaj za samo en semester, kot jaz, si to ni uredilo, saj sploh niso vedeli za to, tako da upam, da tudi meni ne bo treba. Ker sem še na začetku, se trudim prihraniti vsak evro.

9. marec 2015

Danes sem se vstal nekoliko bolj zgodaj, saj sem si moral iti urediti kitajsko telefonsko, internet, študentsko izkaznico in bančni račun. Dan je zelo lep a tudi zelo mrzel. Mislim, da do zdaj še ni bilo tako mrzlo, odkar sem tukaj. Pogosto piha zelo hladen veter, da te le še bolj zebe.

Odšel sem v pisarno kjer sem se registriral prvi dan. Tam je kar nekaj časa trajalo, da so ugotovili katere predmete sem si izbral, pa še to sem moral jaz iti pogledati na svoj mail. Ko smo uredili te stvari, so mi dodelili eno študentko, ki je z mano odšla urediti kitajsko telefonsko in študentsko izkaznico. Punca študira računalništvo in varnost le teh. Prvo sva odšla v eno poslovalnico kjer bi dobil sim kartico a je tam šele po kakih 20 minutah prodajalec ugotovil, da mi jo ne mora zrihtati. Nimam pojma zakaj ne. Nato sva odšla na China mobile, kjer imajo kar smotane postopke, a na koncu sem le dobil sim kartico, a sem moral za priključitev plačati kar 25 €. Sedaj bom imel za 2 € na mesec 700 MB prenosa podatkov in 400 min klicev. Zelo poceni. Upam, da me niso kej nasral. :-) Nato sva želela urediti še študentsko kartico, a sva žal ugotovila, da je tisti, ki je zadolžen za to, predčasno odšel na malico. Tukaj na šoli delajo od 8h do 12h, nato imajo dve uri odmora in potem še od 14h do 17.30h. Ni jim slabo.

Ker še nisem imel študentsko kartico s katero bi lahko šel jesti v cantino, me je na kosilo povabil ta uslužbenec, ki je vodil vso mojo registracijo in namestitev. Moram reči, da sem jedel zelo dobro. Vzel sem riž in poleg še dve jedi. Piščanca z zelenjavo in arašidi ter mesne kroglice, ki so bile odlične. Vzel sem si tudi juho, kateri pa jaz, po tem ko sem jo probal, pravim voda z malo moke. Juha je res ogabna in brez nekega pravega okusa. No cel obrok stane okoli 2 €, kar je ceneje kot če bi šel pri nas jesti na bone, pa še naješ se bolj kot marsikje drugje pri nas.

Po kosilu sva šla urediti moj bančni račun, da bom lahko prejemal štipendijo. Na banki sva se kar pošteno načakala, da sva sploh prišla na vrsto, nato pa še, ker so imeli probleme z mano. Na banki imajo namreč sistem za tujce, kjer nas lahko preverijo. No očitno je naša Slovenija premajhna, da bi prišla v ta sistem, saj me baje niso mogli preverit.

Ko sem imel bančno kartico, sem si z ono študentko od prej šel urediti še študentsko izkaznico. S to kartico lahko sedaj plačujem hrano v cantini, pralni stroj, elektriko za štedilnik, internet ipd. Denar si preko posebnih avtomatov tukaj nakažem gor kar iz mojega bančnega računa. Kar praktično urejeno.

Za vse, ki ne veste kaj je cantina: - to so nekakšne restavracije za dijake in študente tukaj v camposu. Največja jih naj bi sprejela tudi več kot 1000. Odprte so 3x dnevno po 2 uri za glavne obroke. Vse je samopostrežno. Torej se sprehodiš s pladnjem in si vzameš kaj boš jedel, na koncu pa ti to obračunajo in plačaš s študentsko kartico. Izbira je velika, cene pa nizke. Če ne poješ veliko, se lahko naješ že za manj kot 1 €. Edina pomanjkljivost je, da nimajo vilic in nožev.

Zvečer sem prvič sam obiskal cantino in sem se zelo dobro in pošteno najedel za manj kot 1 €. Super! Samo že vidim, da bom pogrešal naše juhice in da mi bo kmalu riž lezel že iz vsake luknje na telesu. Ko pridem domov, ima da celo leto ne slišim za riž. :-) V cantini pogrešam tudi pijačo, a si jo sedaj prinesem s seboj pa je stvar rešena, ker nikoli ne veš na kako pikantno hrano boš naletel, ker tako ne vem kaj si naročim. Važno da zgleda dober. :-) Občudujem pa Kitajce, ki vse jedo s palčkami, tudi ribe. Mi se že z normalnim priborom mučimo jo filirati, oni pa jo lepo s palčkami jedo košček po košček. No saj kosti še zagrabit ne morejo, tak da je verjetno to še bolj varno. :-)

8. marec 2015

Včeraj sem, ko sem nehal pisati, odšel do te Srbkinje, da jo bolje spoznam in da dobim čim več koristnih informacij. Ime ji je Marina in je iz Beograda. Tukaj je že pol leta in je prvo študirala ekonomijo, potem pa ji je vlada ponudila štipendijo, če se nauči še nekaj kitajščine. Je še zelo na začetku s kitajščino, tako da še ne zna veliko in mi bo težko kaj prevajala. Lahko sva se pogovarjala srbsko in punca ne more verjeti da tako dobro govorim njen jezik. Razložila mi je kako uporabljati pralni stroj. Pri vratarju spodaj moram kupiti eno kartico na katero se potem tudi nalaga denar. Pri njemu kupim tudi detergent. Ko dam cote v pralni stroj, gor samo polijem nekaj detergenta, vstavim kartico in zaprem pralni stroj in vse ostalo nato on opravi sam. Pere baje samo s hladno vodo, tako da bo treba pazit, da se kje ne umažem preveč. Eno pranje stane dobrega pol evra. Tudi za kuhinjo se uporablja ta kartica, ki jo vstaviš v neko električno omarico in tako priključiš željen štedilnik. Seveda, ti s kartice vzamejo nekaj denarja za elektriko. Povedala mi je tudi, da je potrebno plačevati za elektriko, ki jo porabiš v sobi. Ona je 1x morala plačati skoraj 15 € za en mesec. Je treba biti pozoren tudi, da ti cimer ne porabi preveč.

Zvedel pa sem tudi kar nekaj dobrih novic. Baje naj bi vlada povišala štipendijo, tako da naj bi dobil več kot sem prvo mislil. Povedala mi je, da ni težko najti kaj za delat. Dala mi je link do spletne strani kjer si bom lahko poiskal delo. Takoj ko dobim internet in kitajsko telefonsko, grem v akcijo. Ona poučuje angleščino otroke njenega profesorja in dobi plačano skoraj 15 €/h. Pozna se, da je svetlolasa in modrooka, zato ji je lažje dobiti delo. Za svetlolase moške naj bi bilo še lažje. Bomo videli kako bo. Baje nas svetlolase belce polovica Kitajcev obožuje, ker smo drugačni, polovica pa sovraži, ker lažje dobimo delo, ki je tudi bolje plačano.

Nekaj kilometrov južneje proti centru naj bi bilo neko območje kjer so večinoma belci in kamor se lahko tudi greš zabavat. Ko bom malo bolje spoznal mesto in javni prevoz tukaj, se odpravim tudi tja. Do zdaj še nisem nikjer našel kakšen TIC kjer bi dobil kakšen zemljevid mesta.

Marina me je opozorila, da moram biti zelo previden, saj so tukaj vsi zelo zahrbtni, vključno z delavci na univerzi, ki ti radi kaj zamolčijo. No to sem že ugotovil, zanima me le, kaj vse so mi še zamolčali.

Danes popoldne sem proti ogromni stavbi kjer mislim, da je glavna železniška postaja. No v bistvu je ta stavba sestavljena iz treh delov, jaz pa sem vstopil v tistega kjer je pisalo »MALL«. :-) In ja, to je res velik trgovski center in tukaj najdeš trgovine, ki so tudi pri nas. Seveda so temu primerne tudi cene. Zavil sem v navadno trgovino z živili in podobno, kot je pri nas Spar. In tukaj najdeš svašta. Najbolj so mi bila zanimiva jajca. Pri nas jih imamo v dveh barvah – navadne in bele. No tukaj imajo še zelo svetlo zelene in temno rjave. Me zanima koliko »E-jev« je notri, da so takšne barve. :-) Veste v kakšnih manjših mrežastih žaklčkih lahko pri nas kupiš čebulo ali krompir? No v takšnih tukaj prodajajo jajca. Ne me vprašati kako se to obnese pri transportu. Želel sem si kupiti normalen pribor po normalni ceni, a ga žal še vedno nisem našel. Za 2 € sem si kupil kar veliko že narezanega mešanega sadja, da dobim malo vitaminov. In moram reči, da so Kitajci edini do zdaj, ki paradižnik dejansko štejejo pod sadje. Sem mislil, da bom probal nek nov njihov sadež in potem razočaran ugotovil, da sem v usta dal cel mali paradižnik. :-)

 Stavba je res ogromna ...

 ... in v sredini skriva velik nakupovalni center

 Rjava in svetlo zelena jajca

 Jajca v žaklčku ali pa si jih kar sam nadevaš v vrečko, kot bi bil paradižnik

 Namesto ograje imajo v centu kar ogromne akvarije

 In kam bi zavili vi? :-)

 Vem, da ni zdravo, a nove okuse sem moral poskusiti. :-)

Moja porcija sadja, ki v sredini skriva paradižnik

Zanimivo pri njihovih trgovinah je to, da ni važno kateri dan v tednu je, ko so isto odprte. Ta center je npr. vsak dan odprt do 22h.

Danes sem tudi prvič opazil nekaj tistih ženskih pogledov na belca, o katerih so vsi govorili, a so le ti zelo poredki. Opazil sem tudi, da nima ravno velo ljudi psa, a tisti, ki ga imajo, so vsi iste pasme. Pasmo sicer ne poznam, a je podoben našemu pudlju, le da ima bolj okroglo glavo in manjši gobec. Verjetno je ta pasma edina dovolj odporna, da preživi v tem okolju. :-)

7. marec 2015

Tako 2. dan je za mano in odločil sem se, da bom svoje dogodivščine zapisal, saj sem trenutno še brez interneta in družbe, tako da bo tako najlažje porabiti čas.

Najbolje, da začnem kar na začetku. Vsi, ki še ne veste, sem se prijavil na študentsko izmenjavo v Pekingu, Kitajska. Nekega dne sem s fakultete dobil mail, da Kitajska vlada razpisuje štipendije za tuje študente, pa sem se za foro prijavil, saj sem si želel neke nove izkušnje, sicer pa je v Sloveniji trenutno tak težko karkoli delat. Še, če dobiš kej za delat prek vez, se potem najde nekdo, ki ti meče polena pod noge in ti ne privošči delo. Tako, da odločitev, da sem se prijavil, ni bila tako težka. No štipendijo sem dobil, čeprav zelo malo, a imam tudi zastonj bivanje in šolo. Sicer sem na začetku še nekoliko »kolebal«, a sem na koncu zbral pogum in kupil letalsko karto. Od takrat naprej ni bilo več poti nazaj. Komunikacija s Kitajci je bila kar težavna, saj zelo težko izveš vse kar te zanima. Šele sedaj tukaj ugotavljam, da mi je bilo nekaj stvari tudi zamolčanih, a za zdaj pustimo to. Na začetku sem bil poln vznemirjenja in pričakovanj, a bolj ko se je bližal dan odhoda, so ti občutki prehajali v strah in živčnost. Kaj me čaka tam? Kaj bom jedel? Kako bom preživel s tako malo denarja? Kako bom komuniciral? Kako bom pral cote? Kaj vse vzeti s seboj? … To je le nekaj vprašanj, ki so se mi neprestano porajala. A na koncu mi ni ostalo druga, kot da se podam v usodo.

In tako je prišel 5. marec, dan mojega odhoda. Mislil sem, da bo vse veliko lažje, a se je bilo zelo težko posloviti. Nisem pričakoval, da mi bodo ob tem tekle tudi solze. A šele v takih trenutkih vidiš koliko ti pomenijo domači, prijatelji in dom. Toda bilo se je potrebno posloviti, saj letalo ne bo čakalo. Letel sem z letalsko družbo Emirates, ki so res fantastični. Moj prvi let se je začel v Budimpešti, letel pa sem prvo do Dubaja. Na letalu, ki je bilo sicer eno starejših, so nas lepo razvajali saj sem za kosilo dobil jagenjčka s pere krompirjem in neko dobro sladico, kasneje pa so nam vsem ponudili še sladoled. Njami. :-) Prihod v Dubaj je bil neverjeten. Iz zraka je ponoči videti čudovit. Videl sem slavno palmo in najvišji nebotičnik na svetu. Nad letališčem smo nekaj časa krožili, saj je baje bila taka gneča, da nismo morali prej pristati. Ko smo se v zraku obračali, sem skozi okno videl še tri letala, ki so letela za nami, tako da je res gneča. Ob pristanki me je pričakalo 22°C in slavno letališče. Njegova velikost me je popolnoma fascinirala. Od tam ko sem pristal in do terminala od koder sem letel naprej me je peljal vlak, saj je letališče tako veliko. Na naslednji let sem moral čakati približno 4 ure. In ko sem dočakal naslednji let, me je čakalo novo presenečenje – Airbus A380-800, največje potniško letalo na svetu. In letalo te res prevzame. Ima celo lasten wi-fi, ki pa je na mojo žalost bil zelo počasen, saj so očitno vsi na letalu viseli na njem. 10 MB je brezplačno, če pa potrebuješ več, lahko za 1$ dokupiš 500 MB. Ceneje kot pri nas. Čeprav je na letalu odlično poskrbljeno za preganjanje časa, je moja utrujenost bila prevelika, tako da sem žal prespal večino leta.

Po opremi za krajšanje prostega časa se vidi, da gre za starejše letalo.

 Čakanje na vzlet v Budimpešti

 Jagenjček ...

 Prihod v Dubaj ...

Pilotska kabina največjega potniškega letala 

Pogled iz kamere na repu letala ...

 ... in pogled iz kamere spredaj

Spredaj desno lahko vidite stopnice, ki vodijo v drugo nadstropje leala 

 Na vzletni stezi se nam je pridružilo še eno letalo

Na sredini zgoraj se vidi najvišji nebotičnik na svetu 

 Adijo Dubaj ...

 Na poti proti Pekingu ...

Airbus A380-800, ki me je srečno pripeljal v Peking

Tako sem 6. marca nekaj čez 14h po tukajšnjem času pristal v Pekingu. In tukaj se zgodba z letališčem ponovi. Tako ogromno, da sem se po prtljago odpeljal z vlakom. Sedaj pa je bilo potrebno priti do campusa. Imel sem možnost iti z javnim prevozom, ki je ceneje, a glede na mojo prtljago, sem raje vzel taxi. Vrsta za tixije je bila ogromna, tako da sem kar nekaj časa čakal da sem prišel do svojega. Seveda taxist ni znal angleško a sva se na srečo razumela kam moram iti, pokazal pa sem mu tudi napisano v kitajščini, do kam moram it. Ko sem ga vprašal koliko me bo vožnja stala, mi to ni ravno znal povedati zato je kar med vožnjo uporabil svoj telefon za prevajalnik in mi na telefonu pokazal znesek. In nato novo presenečenje – vožnja v Pekingu. Prehitevanje po desni? Ni problema. Prehitevanje po levi? Ni problema. Prehitevanje po odstavnem pasu? Tudi ni problema. Če se ti kdo ne umakne, da bi ga prehitel po odstavnem pasu, mu enostavno začneš trobit. Med vožnjo sem srečal Nissana GTR in Audija R8 in moj voznik je seveda oba prehitel. Zdaj vem kako se počuti Tina Maze na slalomu, samo da sem jaz to doživel v taxiju na cesti. Ampak kapo dol vozniku, pripeljal me je točno do tam, ko sem moral priti in za dosti manj denarja kot je bilo rečeno.

In tako sem se znašel pred South Gate of Beijing Jiaotong University. Na srečo sem zadnji čas dobil točne podatke kje se moram registrirati, tako da sem hitro našel pravo pisarno. In prvo spoznanje, ki sem ga imel tam, je bilo, da kljub temu, da sprejemajo tuje študente skoraj nihče ne zna angleško. Za zdaj vem samo za 3 ljudi s katerimi lahko komuniciram. Komaj sem čakal, da vse uredimo, da se zleknem v posteljo in preko neta domov javim, da sem srečno prispel. In tukaj se je že pojavil prvi problem. Internet je potrebno plačati, a sem žal bil že prepozen, da bi mi ga priključili. In tako, sem sedaj med vikendom brez povezave v svet. Zvedel pa sem, kje si lahko uredim kitajsko sim kartico s prenosom podatkov. Po ureditvi vseh papirjev in plačani kavciji skoraj 150 €, me je eden od študentov pospremil do mojega bloka. Tam se je potrebno javiti pri vratarju, da te vpiše in seveda, ne zna niti besedico angleško. Zanimivo je, da je blok res poden od podna, a za odpiranje vhodnih vrat bloka se uporablja tehnologija prepoznavanja obraza, kar pri nas nisem še nikjer videl. Ko me je teta končno pripeljala do sobe in mi dala posteljnino, sem si ogledal sobo. Saj je še kar velika, a je katastrofa. Imam pisalno mizo, ki pa nima stola. No tudi, če bi ga imela, mi ne bi koristil, saj je tako nizka, da pravzaprav sploh ne razumem njenega pomena. Kopalnica … Ojoj. Lahko temu sploh tako rečeš? Takoj ko stopiš notri čez vrata si praktično že v tuš kabini. WC se mi zdi da malo spušča, se pa vidi, da je že parkrat bil flikan. Vse je umazano in prašno, tak da vprašanje kdaj je bilo vse na zadnje pucano. Imam majhen zastekljen balkon, umivalnik pa je na hodniku. Cela soba ni vredna 150 €, tako da ne vem zakaj sem moral plačati toliko kavcije. Več o sobi pa si poglejte na slikah. Bodite pozorni na to kako visoko je vtičnica nad mojo posteljo in kako visoko je obešalnik, kjer visi moja bunda in ne pozabite, da so Kitajci v povprečju dosti nižji od nas.

 Pogled v sobo

 Umivalnik se nahaja na hodniku

 Pogled od vhodnih vrat

 Ko odpreš vrata kopalnice, si takoj v tuš kabini

 Za kakšnega manjšega Kitajca bi znala biti pipa nekoliko previsoko

 Takoj zraven tuša je tudi WC

 Pogled od balkona proti vhodnim vratom

 Zastekljen balkon, ki ga trenutno uporabljam tudi za hladilnik

 Pisalna miza je zelo nizka, prenizka za stol

 Visoko nad posteljo se nahaja vtičnica in priključek za kabelsko TV

 Tudi obešalnik je postavljen zelo visoko

Hodnik s pogledom proti vhodu

Cimra za zdaj še nimam, naj pa bi prišel naslednji teden en Korejec. Po vselitvi sem ugotovil, da je moja prva misija kupiti wc papir, kar pa v mestu, ki ga ne poznaš, kjer te nihče ne razume in kjer vse piše v pismenkah, ni ravno lahko. Tako sem odšel na odkrivanje bližnje okolice campusa. Na poti iz sobe sem se prvo 5 minut matral, da sem ugotovil kako se zaklenejo vrata. Moraš jih zakleniti od znotraj in potem zapreti. Nato sem na hodniku videl ena odprta vrata, ki vodijo v pralnico in kuhinjo. Ob pogledu na pralni stroj me je obšla groza, saj še zdaj ne vem kako bom to znal uporabljati. Kuhinja pa zgleda lepa, velika, moderna in čista. Kmalu sem ugotovil zakaj je tako čista. Nikjer ni nobene posode v kateri bi si lahko kaj pripravil, zato jo očitno nihče ne uporablja. Tako, da očitno lastna priprava hrane odpade. Tudi, če bi bila posoda, bi bil problem pri štedilnikih, ki so električni in seveda vse piše po kitajsko. Ko sem zapustil campus skozi South Gate, sem se odpravil ob glavni cesti, ki poteka ob njem. Tam je dosti trgovinic in mini restavracij. Po nekaj minutah hoje naletim na eno žensko, ki se nekaj dere preko zvočnika. Očitno so imeli neko razprodajo in kot nalašč že zunaj na ulici najdem wc papir. Ugotovil sem tudi kako hitro utišati tisto žensko – ko mi je nekaj govorila, sem ji samo rekel »English«? in je hitro utihnila. :-) No prva misija je bila tako uspešno opravljena. Šel sem še po tej ulici naprej, da si jo malo ogledam in po kakem kilometru zavil levo v križišču. Tam sem hodil še nekaj 100 m in se znašel pred East Gate campusa. Kar nisem mogel verjeti, da je to tako veliko. Tam sem se odpravil nazaj proti mojemu bloku, in na poti našel eno trgovino, ki so jo že čisto izropali. Šel se pogledat kaj se dogaja in si nakupil nekaj sladkega in za pit. Bilo je kar poceni, paše popust sem dobil. Očitno je bila razprodaja. No danes sem ugotovil, da je bila odprodaja, saj je trgovina že zaprta. Na poti skozi campus sem tudi videl kako krpajo ceste – na cesto samo položijo večje železne plošče in to je to. Sigurno pa držijo dlje kot flike naših cest. :-) In to je bilo prvi dan mojega bivanja na Kitajskem tudi vse. Upal sem, da bom v campusu še naletel na koga, da bi ga spoznal in kako rekel, a je očitno težko najti koga, ki zna tudi angleško.

 Pralni stroj

Komande so čisto enostavne in razumljive :-)

Naslednji dan sem si privoščil več kot 11 ur dolg spanec, da sem pozdravil jet leg. No, če dobro pomislim, zgleda da imam doma tudi večkrat jet leg. :-) Misija za ta dan je bila, urediti si kitajsko sim kartico, če bo le odprta poslovalnica, saj je sobota, ter odkrivanje mesta. Predvsem sem želel najti kakšen košček narave, kamor bi lahko hodil teči. Odpravil sem sem na China mobile in naletel na najbolj zanimiv dogodek do zdaj. Čakam lepo v vrsti in ko pridem na vrsto lepo vprašam po angleško, če tam kdo zna angleško. Prodajalka me pogleda, odkima, pomaha z roko in se obrne stran. WTF? Delaš za ogromno firmo in se niti ne potrudiš, da bi mi nekaj prodala? Magari, da se na roke zmeniva. No njena reakcija me je tudi pošteno nasmejala, tako da sem odšel skozi vrata nasmejan. Očitno si bom moral najti prevajalca, ki bo odšel z mano tja. Spoznal sem, da mit, da naj bi dosti Kitajcev znalo angleško, ne drži. Tokrat sem se odpravil dlje od campusa, kasneje sem preko navigacije ugotovil da kar dosti dlje. :-) Videl sem dosti umazanije in ljudi, ki pobirajo smeti. Očitno se preživljajo s prodajo kartona in plastenk. Vem tudi zakaj je toliko umazanije. Košev za smeti skoraj ni, nisem pa tudi še srečal nobenega smetarja. Prišel sem do enega manjšega jezera, ki je ponekod še malo zaledenelo a je tako umazano, da te je kar groza. A kljub temu nekateri lovijo ribe v njem. Enega sem videl kar z mrežo na palici. Ta verjetno pobira tiste ribe, ki so že mrtve. Zdaj vem, da si v restavraciji nikoli ne bom naročil ribo. Kaj pa hoja po Pekingu? Ko greš skozi cesto pri zeleni luči, še ne pomeni, da imaš prednost. Spoznal sem, da je vedno treba prej še pogledati na levo. Očitno imajo tisti, ki zavijajo desno v križišču, zeleno tudi ko gori rdeča. Pri prehodu za pešce te nihče ne bo počakal, tudi če že stopiš na cesto, zato je treba bit zelo previden, vsaj dokler si ne uredim zavarovanje. :-) Večina motorjev tukaj je električnih, tako da jih ne slišiš ko se ti pripeljejo za hrbet. Kotička narave za tek seveda nisem našel, sem pa našel McDonald's. :-) In mi je kar odleglo ko sem ugotovil, da je Big Mac menu samo 3 €. Problem je samo, da je kar daleč. Morda še najdem kakšnega bliže. Prišel sem do neke ogromne stavbe v katero je šlo dosti ljudi, pa sem se odločil tudi sam pogledat. V bistvu je tu notri ogromna tržnica z oblačili. Če morda veste kakšna je v Trbižu, naj za primerjavo povem, da je ta podobna a po površini večja in v 6ih nadstropjih. Torej več kot 6x večja od one. Ugotovil sem tudi novo modo – ženski plašči za moške. :-) Al sem se nasmejal. V zadnjem nadstropju imajo tudi en del namenjen samo stojnicam s hrano. A ko vidiš vse tisto, te kar mine da bi kaj jedel. Pred eno stojnico so eni trije na tleh kar rezali zelenjavo in mislim, da lupili krompir. Sem se hitro obrnil, da ne bi kaj staknil in smrdel po hrani. Ob sprehajanju po mestu, sem videl, da imajo ogromno restavracij. Očitno ljudje radi jedo zunaj. A veste tisti občutek ko greš pri nas mimo kake restavracije ali kebapa in tako diši, da kar postaneš lačen? No tega tukaj ni. Povsod tako smrdi, da res ne vem kam iti jest. In povsod kamor pogledaš, samo rezanci in riž. Ponekod hrano pripravljajo kar zunaj na pločniku. Si predstavljate, da bi pri nas nekdo na pločniku ob cesti pripravljal hrano v picopeku? :-) No počasi sem se odpravil nazaj proti campusu in šel tudi mimo živalskega vrta. Sem videl, da je vstopnina samo okoli 2 €, tak da možno, da ga obiščem v bližnji prihodnosti. Ko sem prišel nazaj v campus sem upal, da bom našel kje koga, da navežem kak stik, a žal brez uspeha. Zato sem se kasneje odločil, da se kljub temi še sprehodim do West Gate. Tam sem videl, da imamo še ogromen stadion kjer bom lahko vsaj tekel v krogu, če že drugje ni primernega prostora. Videl sem tudi neko ogromno jedilnico kamor hodijo študentje jest, a žal je zopet vse v pismenkah, tako da nisem nič razumel, koliko je hrana oz. kako jo lahko plačaš. Zanimivo je, da si juho točijo kar preko pipice iz posod podobnih tistih, ki jih imamo mi za čaj. In seveda vsi jedo s palčkami, razen te juhe, ki jo kar pijejo iz skledčke. Takoj sem videl, da bo moja naslednja misija poiskati normalen pribor, ki ga lahko nosiš s seboj. Še vedno pa mi ni uspelo nikjer najti kakšno diskoteko ali klub kamor bi se mladi šli zabavat. Pogledal sem si še zahodno stran izven campusa, kjer pa ni bilo nič zanimivega. Ko pa sem se vračal nazaj v sobo, se mi je končno nasmehnila sreča. Pri vhodu v moj blok je bila ena punca, ki očitno ni bila Azijka. Hitro steče par besed in me vpraša od kod sem. Pa je povem, da iz Slovenije, ampak da verjetno tak ne ve kje je to. In ona men, da ona je pa iz Srbije. Pa onda možemo da pričamo Srbski! :-) Punca študira tukaj kitajščino, tak da očitno sem našel prevajalca, ki ga potrebujem.

 V campusu

 Manjše jezero, ki je v bistvu mrtvi tok reke, je polno umazanije

 Pa sem le našel McDonald's :-)

 To še ne vem kaj je :-)

 En starejši možakar je tako imel svoje ptiče. Ko je enemu vrgel hrano v zrak, jo je ta v zraku ulovil in se mu vrnil nazaj na roko

 Zmaji so tukaj zelo popularni, saj je na tem trgu bilo ogromno ljudi vseh starosti, ki so jih spuščali v zrak

 Živali na cesti :-)

 Eden od mnogih hotelov

V Pekingu najdeš tudi dinozavra :-)

V tej stavbi se nahaja ogromna tržnica z oblačili

Nekatere mogoče zanima kakšen je tukaj zrak. Naj povem, da ko sem se vstal in pogledal skozi okno, sem v daljavi videl meglo, a sem se hitro spomnil da je ura že več kot 1h popoldne in da to ni megla. Ampak očitno ni tako hudo, saj sem od prihoda sem in do konca 2. dneva naštel le 67 ljudi z maskami izmed vseh tisočih, ki sem jih videl. Ja prav štel sem jih, ker se je nekako pač treba zamotit. :-) Verjetno jo tudi jaz ne potrebujem, saj konec koncev le živim nad Cinkarno in sem že navajen tega. :-)

No tokratni opis dogajanja je malo bolj izčrpen, ker sem imel čas in voljo, tak da se ne razvadit, da bo vedno tak. :-) Tudi pisanje na postelji ni ravno najbolj udobno. V ponedeljek mislim, da se mi bo začelo dogajati malo več, saj si bom uredil kitajski bančni račun kamor mi bodo nakazovali štipendijo. Lahko si bom šel urediti internet in začnejo se mi predavanja. Tam bom vsaj lahko spoznal še več študentov z znanjem angleščine. Mogoče pride že tudi moj cimer. Ko si takle sam, te samo bolj daje domotožje, a se trudim, da se zamotim. Počasi se bom že privadil življenju tukaj …